pon - pet 8.00 - 18.00 ali po dogovoru
Draga 50, 1000 Ljubljana

»Med mojimi pacienti skoraj ni inkontinentnih in impotentnih«

[Intervju z doktor Sonjo Ukmar, dr.med., spec.spl.med.]

Urinska inkontinenca je sila neprijetna tema, če o njej govoriš v prvi osebi. Zdravniki  družinske medicine to opažajo vsakodnevno. Dr. Sonja Ukmar, ki v Ljubljani vodi ordinacijo družinske medicine, pojasnjuje, da so »težave spodnjega doma«, kakor jih šaljivo opiše, da bi s humorjem razbila zadrego, sploh za moške pogosto nepremostljiva ovira. Velikokrat so njihove žene tiste, ki pokličejo zdravnico in ji povedo za težave, o katerih mož ne želi govoriti.

Po podatkih mednarodnega združenja za urinsko inkontinenco kar 70 odstotkov bolnikov zaradi sramu in nelagodja ne poišče strokovne pomoči.Nehoteno uhajanje urina se pri moških pojavlja približno dvakrat redkeje kot pri ženskah, njihova zadrega je včasih zato še toliko večja, ker mislijo, da so tako rekoč edini s to tegobo. Urinska inkontinenca je pogostejša pri starejših moških, vendar tudi pri njih ni nujna posledica staranja.

Zakaj se pojavi urinska inkontinenca pri ženskah, zakaj pri moških?

Pri moških se najpogosteje pojavlja v povezavi z obolenji prostate, zlasti ko gre za povečanje prostate oz. za stanje po operacije prostate zaradi maligne ali benigne oblike bolezni. Pri ženskah pa se urinska inkontinenca pojavlja zaradi nosečnosti, porodov in zaradi hormonskih sprememb.

Pri ženskah je glede na razširjenost vzrokov veliko pogostejša.

Da, prav zaradi omenjenih razlik je pri ženskah inkontinenca veliko pogostejša. Lahko se pojavi že po prvem porodu, lahko se pojavi v obdobju menopavze, po 65. letu pa statistika kaže, da je skoraj vsaka druga ženska vsaj malo inkontinentna. Pri moških je ta odstotek manjši, morda tudi zato, ker moški veliko težje govorijo o tovrstnih težavah in niso uradno zabeležene. Spregovorijo pa takrat, ko so težave tako hude, da je nujno potrebno ukrepanje. Danes sicer izvajamo preventivne preglede in izboljšano diagnostiko povečane prostate, slikovno in laboratorijsko. Morda bo na ta račun odstotek diagnoz tudi pri moških nekoliko večji.

Ali pri tistih moških, ki imajo povečano prostato, sami vprašate, če imajo sočasno tudi kaj težav z uhajanjem urina ali čakate, da sami pristopijo in povedo?

Seveda vprašamo. Izvemo pa tudi drugače. Zanimivo pri moških je recimo to, da zelo pogosto pokličejo njihove žene in mi povedo, da ima soprog težave, a da o njih res ne želi govoriti. To je en način odkrivanja. Druga možnost je, da pacient pove sam. Seveda jih pri pregledih tudi jaz zelo pogosto vprašam, kako pogosto hodijo na vodo, ali jim kdaj uide ipd. In še ena možnost razkrivanja težav so v zadnjih letih tako imenovane referenčne ambulante, kjer diplomirane medicinske sestre povprašajo moškega po težavah z uhajanjem urina, tudi če je povabljen na pregled zaradi neke druge kronične bolezni.

In kako težko moški izdavi odgovor na ta vprašanja?

Zelo težko. Imam dolgoletno prakso in skoraj 3200 opredeljenih pacientov, veljam za zelo dostopno zdravnico, ampak vseeno zelo pogosto opazim, da med mojimi moškimi pacienti uradno skoraj ni inkontinentnih in impotentnih. Morda je to tema, ki bi jo moški lažje odprli z zdravnikom, torej z osebo istega spola, in so pred mano kot žensko bolj zadržani. Ne vem. Kakorkoli že, moški zelo težko spregovorijo, veliko težje kot ženske.

Pravijo, da je lažje povedati, da imaš raka, kot to, da ne moreš zadrževati urina.

Res je. Lahko povem iz prve roke, da pacientom ni težko govoriti o tem, da so doživeli infarkt, kap, da so jim odkrili raka, o težavah »spodnjega doma«, kot jim jaz včasih rahlo  šaljivo rečem, o tem pa molčijo.

Ali je v ozadju kaj psihologije? Gre za podoživljanje stiske iz otroštva, ko so nas starši okarali, ko nam je ušlo?

Študij na to temo ali vsaj takih, ki bi bile meni znane, ni. Zelo majhen odstotek mojih pacientov, in to so predvsem mlajši moški, ima težave z uhajanjem urina ali s prepogostim uriniranjem. Mislim, da pri njih mora biti neko psihološko ozadje ali nekakšna čustvena stiska iz otroštva, ker sicer nimajo bolezni prostate in tudi vse ostale preiskave ne pokažejo nobenih posebnosti. So torej zdravi, težave pa vztrajajo. S tem fenomenom se srečujejo tudi urologi in jim je takšno težko rešljivo stanje trn v peti. Verjamem, da pri teh pacientih obstaja nekakšen praspomin, strah, ki sproža uriniranje in stisko ob njem. Ni vse torej organsko, pomemben del težav tiči v naši podzavesti.

Se take paciente preusmerja k psihologu ali psihiatru na nadaljnjo obravnavo?

Tudi če bi jih, tja ne bi šli, ker to prinaša še večjo stigmo. Kot radi povedo, oni nimajo psihičnih travm, oni imajo samo prekomerno aktiven sečni mehur, eventuelno inkontinenco. Pojasnjujejo, da so popili kakšno kavo preveč, kakšno šilce preveč in da zato pogosto obiskujejo stranišče. Na to temo skratka še manj slišijo kot na temo motenj uriniranja.

Omenili ste, da moški zaradi sramu do vas pridejo – včasih tudi ob posredovanju žena – razmeroma pozno, ko je zares hudo. Kaj to pomeni, hudo?

Pridejo takrat, ko težav ne morejo več skrivati. Dokler lahko nekako obvladujejo težave, o njih ne govorijo. Ko pa postajajo moteče za okolico, takrat se prižge alarm.

Kako poteka diagnostika po razkritju?

Poleg pogovora je to ultrazvok trebušne votline s poudarkom na mehurju, prostati in ledvicah. Pri boleznih prostate je pomembno, da opravimo tudi laboratorijsko diagnostiko, tj. pregled urina in krvi z določanjem vrednosti tumorskega označevalca PSA - prostatičnega specifičnega antigena. Če na primarnem nivoju odkrijemo samo povečano prostato, jo lahko družinski zdravnik začne zdraviti s zdravili, ki olajšajo odtok urina  ali delujejo neposredno na zmanjševanje prostate ali pa prispevajo kombiniran vpliv na prekomerno uriniranje in obenem za lajšanje odtoka urina. Če posumimo, da gre za rakavo obolenje ali če so uspehi zdravljenja po več mesecih nezadovoljivi, pa moškega napotimo k urologu, ki diagnostiko razširi in se odloči za nadaljnje zdravljenje.

Kaj vse vključuje zdravljenje na sekundarnem nivoju?

Če gre za povečano prostato ali za prekomerno aktiven sečni mehur, uvedejo zdravljenje z zdravili, včasih je potrebna tudi operacija. Vedno gre za stopenjsko ukrepanje; od neinazivnih možnost k bolj invazivnih. Operativna metoda je zadnja, s katero pri nerakavih stanjih odlašamo, kolikor se le da.

Tudi pacienti si ne želijo pod nož, če res ni nujno treba, kajne?

Sploh tisti, ki so že preživeli operacijo prostate in je po operativnem posegu nastopila urinska inkontinenca, si ne želijo znova na operacijsko mizo. Zavedati se je treba, da težava z uhajanjem urina v tem primeru ni bila namerno povzročena, zlati če je šlo za rakavo obolenje prostate in če je šlo za radikalno odstranitev. Takrat je veliko večja verjetnost, da se poškodujejo okoliške strukture, ker kirurg odstranitev opravi v zdravo tkivo. Če nastopi ob tem urinska inkontinenca, jo v nadaljevanju praviloma spet zdravijo izbrani zdravniki. Če je inkontinenca huda in neodzivna na zdravljenje z zdravili, zanjo predlagajo operacijo. Takrat so pacienti lahko v dilemi.

Kako učinkovita je alternativna, samoplačniška možnost: magnetna stimulacija mišic medeničnega dna?

To je ena izmed učinkovitih možnosti. Gre za neinvazivno, nebolečo terapijo, ki poteka na magnetnem stolu. Nanj se usedemo oblečeni, vsaka terapija traja 25 minut, izvaja se dvakrat ali trikrat tedensko, v 16 ponovitvah, in traja šest tednov. Terapija je primerna za oba spola in za vse starostne skupine, primerna pa tako pri inkontinenci urina kot pri inkontinenci blata.

Cena?

Protokol zdravljenja je povzet po študijah iz tujine in za 16 ponovitev znaša 620 evrov. To pomeni, da ne moremo skrajševati trajanja, izbrati manj terapij in sedeti na stolu takrat, ko nam časovno ustreza. Treba se je držati protokola. Le ta zagotavlja uspeh.

Zakaj je tako pomembna krepitev mišic medeničnega dna? Kakšno nalogo opravljajo te nevidne mišice?

To je jedro našega telesa. Medenica drži spodaj noge, zgoraj trup in če te mišice niso čvrste, se lahko pojavi kup drugih zdravstvenih težav. Omenjena terapija učinkovito deluje ne samo na krepitev mišic medeničnega dna, ki so kot nekakšen trampolin, ki blaži tresljaje in drži organe v mali medenici na svojem mestu. Tovrstna terapija krepi tudi stabilizatorje trupa, notranje trebušne mišice in obhrbtenične mišice, kar zmanjšuje možnost nastanka ali blaži obstoječe težave z bolečinami v križu. Gre torej za celostno terapijo, ne samo za stimulacijo mišic, ki obdajajo zapiralke.

Kaj pa Keglove vaje za krepitev mišic medeničnega dna? Jih priporočate tudi moškim?

Seveda. Vendar pri Keglovih vajah pogosto nastopi težava z nepravilnim izvajanjem. Vedeti moramo, katere mišice skrčiti. Marsikdo misli, da mu je uspelo, če potegne noter trebuh in stisne stegna. Pa žal ni. Pomembna je tudi vztrajnost, ki pa je ljudje marsikdaj nimamo, skupaj s pomanjkanjem časa. Le redki so tisti, ki izvajajo niz ponovitev Keglovih vaj vsaj trikrat na dan. Poleg tega gre za očem nevidne mišice. Toliko ljudi obiskuje fitnes centre, ker želijo uspeh, ki je viden navzven. V primeru mišic medeničnega dna »uspehov« ne vidimo, zaradi česa lahko prej pade motivacija za izvajanje. Kapo dol tistim, ki jim uspe. Dejstvo pa je, da ko so težavez uhajanjem urina enkrat prisotne, so Keglove vaje premalo. Njihova vloga ob doslednem izvajanju je predvsem preventivna.

 

Avtor: Zdenka Melanšek

Intervju je bil objavljen v Dnevnikovi prilogi Nika, 24.4.2019.